Voditelj: g. Vlado Bizjak
Predanost-izročitev, Bogo-vdanost, vera
Vera, upanje, ljubezen so božanske kreposti (sv. Tomaž Akvinski), takoj za njimi pa pridejo t. i. moralne kreposti, med katerimi je na prvem mestu predanost, ker nam omogoča biti povezani z Bogom. Pri predanosti gre za držo in naravnanost človeka, da trajno na neki način razmišljam, se obnašam, bivam: predanost je značilna duhovna naravnanost kristjana. Podobe predanosti so lahko: podoba vojaka, ki se preda, ker je popolnoma nemočen in prepuščen v nemilost tistega, ki ga je ujel. Bolnik se preda v roke zdravniku. Da se bolnik preda kirurgu, mu mora zaupati, saj verjame, da bo operacija uspela. To je pogoj, da bo ozdravel. Tudi Bog nas ne more ozdraviti, če se popolnoma ne predamo v njegove roke. Včasih je treba samega sebe »izklopiti«, da bi Bog lahko deloval. Služabnik obljubi kralju, da bo poslušal njegove ukaze, mu je popolnoma na razpolago, mu zaupa. Jagnje, ki gre v zakol, popolnoma zaupa pastirju, da bo na varnem – a je bil Jezus darovan na lesu križa, a je vseeno zaupal, da Bog dela nekaj dobrega, da bo dobil novo življenje. Pusti se celo zaklati pastirju in zaupati, da bo Gospodar poskrbel zanj … Življenje vedno prejemamo od Gospoda in on nam ga vedno daje in nam ga bo dal na novo. Zanesem se nanj. Skakalec, ki skače iz pečine v vodo, mora zaupati, da bo prišel živ iz vode. Za skok je potreben pogum; verjameš, da boš iz vode prišel živ in ne boš utonil. Korak v veri – korak v temo in zaupanje, da je na drugi strani luč …
Jezus je zahteval in od svojih učencev pričakoval predanost, vero, zaupanje. Imenoval jo je tudi pistis – priznanje Boga v smislu osebne predanost njemu in da je On nad mano in da sem jaz popolnoma odvisen od njega. Vera se nanaša na osebo in ne zgolj na abstraktno resnico. Osebno se predam v Božje roke in zaupam, da bo Jezus poskrbel:
• Mt 8,13 – stotnikova vera: Pojdi in kakor si veroval, se ti zgodi. To je vera v Jezusa, da On to zmore.
• Mt 9,22 – Tvoja vera, krvotočna žena, te je rešila.
• Slepi – Tvoja vera te je rešila; takoj je spregledal.
• Lk 57 – Ženo, ki mazili Jezusa, je vera rešila.
• 10 gobavcev
• Mt 2,28 – dva slepa sta prišla k Jezusu in sta bila ozdravljena
• Stotnikov sin: Tvoj sin živi.
• Obsedeni deček: Vse je mogoče tistemu, ki veruje: Verujem – Mk 9,24.
• Mk 16,16 – Kdor bo sprejel vero, bo rešen, kdor ne, bo obsojen. Sprejeti vero pomeni predati se Jezusu in ga sprejeti kot svojega gospoda. Sami se ne moremo rešiti.
Predati se, zaupati pomeni odpreti srce brez pridržkov. Z zaprtim srcem ostajam sam na svojem bregu. Korak v temo, skočiti v vodo, z zaupanjem, da me tam nekdo pričakuje, ki me bo rešil. Tolikokrat zaupamo šele, ko ne moremo sami nič več, kar seveda ni idealno. Bolje je prej. Predati se oz. zaupati pomeni tudi »staviti« v duhovnem smislu, staviš na Jezusa. Moja vera, moja odločitev za duhovni poklic – čutim zaupanje, a čutim tudi kot stavo. Duhovnikov celibat je stava, pri kateri zaupam, da bo prišel ven nek dobiček, da bom nagrajen za svoje zaupanje. Predanost in vera sta v precejšnji meri tudi stava, saj imaš gotovost samo vere. Sam izračun se ne bi izšel. V ozadju je zaupanje.
Če pa Kristus ni vstal, je prazna naša vera. A mi stavimo na večno življenje, da je res vstal in nam bo dal večno življenje. Nekdo pač na nič ne stavi, ker so »ziheraši«, ker se gibljejo samo v tistem, kar je »preverjeno«. Biti Jezusov pomeni staviti nanj in ne na horoskop ali na neke energije. Ali upam staviti, da je Jezus tisti, v katerem so vse energije? Zaupam, da bo moja predanost nagrajena, saj priznam svojo popolno odvisnost od Boga. Mi smo sicer radi samostojni in da gre vse po naših načrtih, predanost pa gre v nasprotni smeri. V današnjem svetu ne bi radi karkoli prepustili v Božje roke.
Predanost gre v korak s preprostostjo, ponižnostjo in majhnostjo. SP pravi, da je napuh greh vseh grehov: zanašati se sami nase. Človek, ki je poln sebe, ki je navajen, da je vse po njegovo, bo težko živel predanost, saj se zanese samo nase. Apostol Pavel v 1 Kor: Odslej naj bodo tisti, ki … kakor da ne bi imeli, saj podoba tega sveta preide. Npr. da grem k verouku kljub vsej pripravi, kakor da se nisem pripravil, in pustim Sv. Duhu oz. dovoliti, da Bog deluje. Ljudje imamo veliko težav s predanostjo, saj hočemo, da se nekaj vidi …
Svetniki omenjajo, da imajo močni težavo z vero in zaupanjem. Blagostanje nam v veliki meri omogoča zanašati se na človeške moči in ob tem je vera v krizi, ker dandanes lahko kar sami živimo iz svojih moči. Tudi v Cerkvi je nevarnost, da bi si želeli biti učinkoviti, kakor mi želimo, a je v ozadju želja po moči in samozadostnosti … Največja ovira za predanost je strah. Psihologi ga pogosto predstavljajo na svoj način. Strah na področju moje predanosti se postavlja ob bok zaupanju: »Kdor hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil …« Če nas strah blokira in se zapremo, je narobe, da vzamemo kontrolo v svoje roke.
Jezus štopa ob cesti in mimo se pripelje in eden gre mimo tega čudaka. Drugi se pripelje, pa vidi, ta je menda Jezus in mu samo pomaha in gre naprej. Tretji se pripelje in prepozna Jezusa in mu reče: »Jezus, ti si moj prijatelj,« in ga vzame v avto. In se odpeljeta. Na neki točki mu Jezus reče, da bosta morala zamenjati sedeže. Kaj bi mi naredili v tem primeru? Bi pustili Jezusu peljati, kamor On hoče? Jezus je tudi Petru dejal, da bo na stara leta opasan in odveden, kamor on noče … Strah, da ne bi imel več nadzora nad svojim življenjem, je morda glavna skušnjava v zvezi s predanostjo.
Druga skušnjava pa je predrzno zaupanje, ki ga je tudi danes kar precej: predrzno zaupanje, ko se ne pripravim dovolj za verouk, ali predrzno zaupanje, da bom že prišel v nebesa. Bog nam je dal talente, s katerimi moramo trgovati. Zaupanje to zahteva: delaj, kot da je vse odvisno od tebe in tudi vse odvisno od Boga. Ravnovesje zahteva 100 % na obeh straneh. Naredim, kar je moje poslanstvo in odgovornost in vse predam Jezusu. Klarisam je denar pri gradnji sproti dotekal in zgodilo se je tako. Protestantski pastor je v New Yorku kupoval hišo za narkomane in do zadnjega dne izteka ponudbe ni imel denarja za to in zatem je njegov prijatelj poslovnež napisal odgovarjajoči ček. Gospod poskrbi ob pravem trenutku, nič prej in nič pozneje. Jezus kritizira tiste, ki postavljajo žitnice za naprej, a hvali lilije, ki zaupajo … Mi hočemo imeti vse varno in zavarovano in pri tem nas to duši v zaupanju in predanosti Bogu.
Jadrati moramo med obema skušnjavama … Primer o osebi, ki se je oddaljila in ohladila in sem vsak dan pri sv. maši izročal to osebo, saj sem čutil popolno nemoč in Jezusa prosil, naj dela On v njenem srcu. Po letu dni je prišla, kot da se ni zgodilo nič. Predanost pomeni dati Boga na prvo mesto in sebe na drugo mesto. Prg 23,26 – Zaupaj mi sin moj, svoje srce.
Predanost pomeni priznati resnico: Bog je vse, mi pa smo nič. Vsako sekundo nam On daje svoje življenje. KKC: Bog vsak trenutek stvarstvu daje obstoj in nas ohranja pri življenju vsak trenutek. On je, on ima oblast. To je resnica. Predanost Bogu je prava drža, ker je v resnici. Če se nanašam nase, nisem v resnici, saj sam od sebe ne morem obstati.
Peter: »Pojdi od mene Gospod, ker sem grešen človek.« Prizna svojo majhnost pred Bogom in tu Peter začne svoj duhovno pot; Jezus je Gospod, on pa je njegov služabnik. Če tudi mi nismo takšni, če nismo začeli hoditi po duhovni poti … Peter potem sledi Jezusu, čeprav bi ga rad komandiral. Sprejmimo dejstva realnosti življenja. Resnično je, da smo krhki in odvisni in pomembno je to resnico sprejeti, kar je pogoj za duhovno napredovanje; brez tega ne bom daleč prišel.
Katarina Sienska: Največji greh je lahkomiselnost, ki izvira iz napuha, v smislu: uživaj in fajn se ‘mej. Človek je dolžan spoznati Boga in ne delati kot Eva in Adam. Predanost je priznati to svojo resnično pozicijo, da sem služabnik in brez Boga popolnoma nemočen. »H komu naj pojdemo, ti imaš besede večnega življenja!« »Ti vse veš, ti veš, da te ljubim.«
Če spoznam resnico o sebi in Bogu, potem je logično, da živim v predanosti. Naša popolnost ni v tem, da smo čim bolj brez greha, temveč v srčni predanosti v odnosu do Gospoda. Gre za dejanje predanosti, ki ga naredi srce. Dobro je, da zaupanje razumem, a je predanost predvsem odločitev in stvar srca. Bogu zaupamo in ga imamo radi, če mu hočemo zaupati. Predam se nekomu, za katerega vem, da me ima zelo rad in da skrbi zame. Nekomu, ki ga ne poznam, se ne morem predati. Najprej moram vedeti, da obstaja, da smo pri njem varni in da me ima rad.
Charles de Foucauld: Začel sem obiskovati cerkev, ne da bi vedel, ali je Bog je … »Bog, če si, daj se mi spoznati …«
Zapisala s. Brigita Zelič
