PESEM O ČAKANJU (Gregor Čušin)
Naše življenje je samo čakanje,
čakaš kosilo in čakaš večerjo,
čakaš soboto in čakaš nedeljo.
In če je torek, čakaš na sredo.
Kadar si žalosten, čakaš besedo,
ki potolaži te in te poboža.
Čakaš, da zrasla na vrtu bo roža,
ki si posadil jo lansko pomlad.
Čakaš nekoga, ki imel te bo rad.
Čakaš na mamo, da pride iz službe.
Čakaš samoto, ko ni ti do družbe.
Čakaš začetek in čakaš, da mine.
Čakaš na zvezdni utrinek, ki šine
ob enajstih in dvajset čez nočno nebo.
Čakaš, da bolje bo, ko je težko
in boš, kot prej si bil, znova vesel.
Čakaš nekoga, ki te bo objel.
Čakaš, in čakanje včasih se vleče.
Zato v adventu prižigamo sveče,
da je naenkrat v vseh hišah svetlo,
da je naenkrat v vseh srcih toplo.
Čakanje zraste v pričakovanje
in v resničnost zrastejo sanje,
ko se rodi za vse: zate in zame,
Ta, ki te rad ima in te objame.
Blagoslovljen adventni čas!
